V Malem Gabru se je leta 1810 rodil Jožef Rosina, odvetnik in organizator političnega življenja, ki je pravo doštudiral v Gradcu in bil tam promoviran, nato pa bil sprva zaposlen v državnih finančnih uradih v Ljubljani in Celovcu ter kasneje v samostojni odvetniški pisarni v Novem mestu. Navdušil se je za slovenski nacionalni preporod in sodeloval pri začetku izdajanja prvega dolenjskega časopisa Sloveniens Blatt. Zanj je pisal uvodnik, pozneje pa je list usmerjal in tudi finančno podpiral. Zavzemal se je za Zedinjeno Slovenijo in prihodnost videl v demokratični Avstriji. Po obnovitvi ustavnega življenja je postal predsednik čitalnice. Njegovo delo je bilo pomembno za politično življenje v Novem mestu, kjer je leta 1889 tudi umrl. Zaslužen je tudi za zgraditev Narodnega doma v Novem mestu.
V Stehanji vasi se je 15. 11. 1854 rodil duhovnik, risar in publicist Franc Zorec,ki sodi med prve slovenske karikaturiste. Humor in risarski talent je kazal že v gimnaziji, ki jo je obiskoval v Novem mestu. V času študija bogoslovja v Ljubljani je njegov humor odkril Jakob Alešovec in ga pritegnil v svoj humoristični list Brencelj, zanj pa je risal karikature po naročilu in svojih zamislih. Največkrat so bile to risbe na temo tedanje politike na Slovenskem. Upodobil je celo vrsto javnih delavcev, Slovencev, Nemcev in nemčurjev ter Alešovca, portreti pa so skrbno izdelani, v situacijah z veliko humorja.
V Malem Gabru se je 70 let (25. 7. 1880) za Rosino rodil Ivan Zorec, pripovednik in publicist, ki je do izključitve zaradi razgrajaštva in protiverskega mišljenja obiskoval gimnazijo v Novem mestu ter nato v Ljubljani. Bil je železniški uradnik v Trstu in Ljubljani, opravil tudi častniški izpit, prozo pa pričel objavljati predvsem v Ljubljanskem zvonu. Knjižno je leta 1921 izdal Zmote in konec gospodične Pavle, ljubezensko pripoved o učiteljici, Pomenke, zbirko kmečkih novel, in leta 1923 Zeleni kader, “povest iz viharnih dni našega narodnega osvobajanja” o 1. svetovni vojni v Bosni in Hercegovini. Po letu 1929 je začel pisati za Mohorjevo družbo domačijsko kmečko in zgodovinsko povest, njegovi temeljni deli pa sta Domačija na Temenici in tetralogija Beli menihi (Beli menihi, Stiški svobodnjak, Stiški tlačan, Izgnani menihi), ki je doživela več ponatisov. V njej obravnava zgodovino stiškega samostana od ustanovitve v 12. stoletju, preko turških vpadov in kmečkih uporov do razpusta med jožefinskimi reformami v 18. stoletju. Leta 1938 so v Mohorjevi knjižnici izšli njegovi spomini Iz nižav in težav, “pot ubožnega slovenskega dijaka”, bil pa je tudi ustanovitelj in dejavni član različnih železničarskih društev ter prevajalec iz srbohrvaščine in nemščine. Sestavljal je tudi priročnike o železničarstvu ter oblikoval in urejal železničarsko terminologijo. Umrl je 30. 7. 1952 v Ljubljani, v Velikem Gabru pa je bila v februarju 2011 odprta Knjižnica Ivana Zorca, v kateri so posebna vitrina in dva panoja posvečeni temu znamenitemu rojaku.
V Velikem Gabru je nekaj let kot duhovnik služboval tudi na Mirni rojen pesnik Franjo Neubauer (1872–1945), na tamkajšnjem pokopališču pa je pokopan Peter Držaj (1913–1944), zdravnik, ki se je boril za napredne ideje človeštva ter politično in ekonomsko osvoboditev naroda, zlasti pa se je posvetil kirurškemu delu. Po njem se imenuje interna klinika Kliničnega centra v Ljubljani.